Srčnim ljudem se dogajajo srčne zgodbe

Take, ki potem odsevajo ljubezen in skrb, ki so ju ti vložili v pomoč sočloveku, so brez dvoma najlepše. Dogajajo se bolj pogosto kot bi si morda mislili. Le prisluhniti jim moramo in jih ujeti, kajti nikoli se same ne hvalijo. Tihe so. In v svoji tišini rušijo bregove.

A tudi ljudem, ki dajejo, so na pot postavljene ovire. Prostovoljka Mojca, ki je s svojo družbo, dobro voljo in spodbudno, prijateljsko besedo že dolgo in redno bodrila invalidko Bojano, se je poškodovala v kolesarski nesreči. Okrevanje po poškodbi in celjenje zlomljene roke ji je onemogočilo, da bi se še naprej srečevala z Bojano.

Čeprav je ta pogrešala prijateljico, ni dolgo ostala sama. Zavod Oreli, preko katerega je delovala Mojca, jo je kmalu seznanil z Ingrid, prostovoljko, ki je sicer obiskovala tudi Alojza.

Nadomestiti nekega človeka, ki je na tebi pustil velik pečat, je nemogoče. To se tudi nikoli ni zgodilo – Ingrid Mojce v Bojaninem srcu nikoli ni mogla zamenjati. Se je pa zgodilo nekaj, kar je bilo mnogo boljše od tega.

S srečo v nesreči so se ljudje, ki so iskali pomoč in tisti, ki so jo bili pripravljeni dati, povezali v krog nerazdružljivih prijateljev. Iz pomoči sočloveka so nastale medsebojna pomoč, ljubezen, spoštovanje. Ne nazadnje tudi zabava in kratkočasenje, saj so se to poletje dobili že večkrat in bili drug drugemu podpora in razvedrilo. Vse, kar je bilo potrebno za to, je bil pogum za priznanje, da je včasih človek pomoči potreben in veliko srce, ki se v tej pomoči razdaja.

Zavod Oreli

Pripis: imena v zgodbi so spremenjena, fotografije pa so prave