Primer dobre prakse

21. julija 2013 sva s prostovoljcem Zavoda Oreli, g. Renerjem, obiskala g. Kodermana. Želela sem se pogovoriti, kako mu uspeva, navkljub njegovi visoki starosti, ustvariti kvaliteten način življenja, ki ga deli z bližnjimi, prijatelji in naravo.

Že ob prihodu sem osupnila nad lepoto njegovega negovanega vrta. Vsak kotiček je dihal s predanostjo in ljubeznijo njegovega gospodarja. Z veliko znanja in potrpežljivosti se g. Koderman posveča vrtu. Povedal je, da mu pomaga njegov sin. Kolikor mu zdravje dopušča, počasi ureja, kar je potrebno. Veliko postori sam, a vsega ne zmore več.

Pred več kot letom dni je g. Koderman prosil za pomoč prostovoljca, ki bi mu redno kosil travo na vrtu.

Zelo je bil vesel obiska prostovoljca Zavoda Oreli. Dogovorila sta se, da ga bo obiskoval vsakih 14 dni.

Gospoda sta se takoj ujela: »Pa ne le zaradi pridnosti,« je povedal g Koderman, »predvsem zaradi pravega občutka do rastlin in narave, ki ga ima g. Rener!« Potem je pripovedoval o tem, kako je že najel koga, da bi mu kosil, a ljudje pogosto le opravijo neko delo brez posebnega občutka. Nadaljeval je: »Ko je g. Rener prvič kosil, je opazil nek nov poganjek sredi trate in ga lepo obkrožil s kosilnico. Sedaj je iz majhnega poganjka zrasla že prav lepa rastlina.

To mi je dalo misliti, da zna čutiti z naravo in potem sva se o tem veliko pogovarjala.

Sedaj redno prihaja k meni in sem zelo zadovoljen. Malo se pogovoriva in potem opravi, kar je potrebno na vrtu. Potem spijeva kavo ali se odžejava in sva oba zadovoljna.«

Na Občini se zavedajo, da starejši ljudje neskončno rajši živijo v okolju, ki so ga vajeni in so lahko ob pomoči nekoga še aktivni. Mnogim ni potrebno veliko pomagati, da zmorejo ostati na svojem domu – pogovor je tisto najpomembnejše, kar vsakdo potrebuje.

Tudi v Zavodu Oreli se tega zavedamo in načrtno ter strokovno izobražujemo prostovoljce, ki so sposobni pomagati starejšim na njihovih domovih.

Seveda je za tiste, ki potrebujejo pogostejšo in bolj zahtevno pomoč, potrebno poklicati druge institucije (na primer Zavod Pristan ali Patronažno službo). Pa vendar smo v dosedanji praksi na kamniškem ugotovili, da je klicev preko telefona (031 395 400 –Svetovalna pisarna za starejše v Kamniku) ali naročil za prostovoljca preko spleta (www.kamnik-starejsi.si) največ z željo po pogovoru ali za spremstvo k zdravniku, na pošto, v cerkev, v trgovino.

Gospodu Kodermanu in »njegovemu« prostovoljcu, gospodu Renerju, želimo še veliko prijetnih pogovorov in veselja ob urejanju vrta!

Spisal: Martina Ozimek