Pogovorna skupina – Klaudija in Neli

Gospe so se srečevale v juniju in juliju 2020, do sedaj 6x in ne morejo prehvaliti srečanj. Očitno so se našle prave udeleženke, ki čutijo, da lahko zaupajo voditeljicama, ki se na vsako srečanje strokovno pripravita.

Zapis refleksije prvega srečanja ene od voditeljic:
»Prišli sva pol ure prej, uredili zadnje podrobnosti in scenarij. Treme nisva čutili. 
Tudi udeleženke so prišle prej, kar je v prostor vneslo spontanost, pa tudi izjave in podatke so lahko že vpisale, tako, da smo se res lahko takoj posvetile spoznavanju. 
Vsaka od nas se je predstavila, nato je tekla beseda o doživljanju karantene, ob tem pa so se že odpirale zelo osebne zgodbe ter hkrati teme za prihodnja srečanja. 
Besede ene od udeleženk, da se je naše srečanje dotaknilo njene duše, pove največ!«

Druga voditeljica je zapisala s tretjega srečanja:
»Nadaljevale smo temo o stresu, jo prepletale z medsebojnimi odnosi, komunikacijo in jo  navezale na temo 'Kdo sem?' (temperament, samopodoba, kako vidim sebe in kako me vidijo drugi), ki jo nadaljujemo prihodnjo sredo. Predlagali sva druženje v Keršmančevem parku, vendar se je večina strinjala, da zaradi vročine ostanemo v prostorih svetovalne pisarne.
Razdelili sva anonimen vprašalnik o dosedanjem zadovoljstvu obravnavanih tem, vodenju, predlogih, katerega nama bodo udeleženke prihodnjič izpolnjenega vrnile.

Slika 10: Pogovorna skupina, ki jo vodita Klaudija in Neli

Udeleženke so zapisale na vprašalnik:
» Vedno sem si želela imeti skupino, kot je ta, kajti lahko povem, zaupam…«
» Pred skupino se lahko odprem, naučim se drugače reševati stvari. Kaj pomeni meni moje zdravje, življenje? Kot bi se učila pridobivati notranji mir.«
»Imaš občutek sproščenosti.«
Voditeljici sta pripravili tudi kratko poročilo dela skupine:

»Na  Klaudijino pobudo sva v juniju 2019 kot sošolki na študijskem programu psihosocialna pomoč na Urad župana občine Kamnik naslovili prošnjo za srečanje, z namenom predstaviti idejo o nudenju psihosocialne pomoči na širšem območju občine, s poudarkom na preventivi. Odziv župana je bil takojšen. Na razgovoru sva mu idejo predali tudi v pisni obliki. Rezultat srečanja je bil, da se za sodelovanje lahko obrneva na Zavod Oreli, ki ima na tem področju bogate izkušnje.

To sva tudi storili. Ga. Martina naju je v kratkem povabila na sestanek. Po nekajkratnih srečanjih z njo in g. Renerjem je v roku enega leta zaživel dogovor o sodelovanju in sicer vodenje delavnic na temo: Pogovorna skupina s Klaudijo in Neli.

Pripravili sva nabor tematik za sklop desetih delavnic. Po potrditvi načrta in pripravi letaka oz. vabila za objavo se je proces šele začel, saj je bilo potrebno pridobiti nove člane. Ob izdatni pomoči Zavoda sva uspeli pridobiti udeleženke. 

Glavni namen delavnic je osebna rast, vzpostavitev varnega in zaupnega odnosa v skupini ter obravnava predlaganih oz. tistih tem, za katere se naknadno izkaže zanimanje. Glavna iztočnica je bila aktualna, namreč izkušnja s karanteno, ki je sama po sebi ponudila možnost za pogled na življenjska področja posameznika z malo drugačne perspektive.

Na prvi delavnici so se zbrale štiri udeleženke, od teh sta bili dve prisotni na vseh zaporednih šestih delavnicah. Delavnica je bila na začetku namenjena administraciji, v nadaljevanju pa predvsem spoznavanju voditeljic in udeleženk ter predstavitvi ciljev delavnic. Že kar takoj smo lahko poslušale različna doživljanja karantene ter zelo osebne, pa tudi boleče zgodbe (izpostavljeno: žalovanje, nasilje). Vsaka je imela besedo. Kljub dejstvu, da smo različnih starosti, smo bile enotnega mnenja, da nam je uspelo pozitivno energijo in željo po prihodnjih druženjih vzpostaviti že na prvem srečanju. Lepa popotnica za naprej!

Na drugem srečanju smo obravnavale stres. Po navedbi poljudne definicije o stresu je vsaka udeleženka izpostavila eno stresno situacijo in ubesedila, kako se je v njej počutila, se odzvala nanjo. Izpostavljeno: kaj nam povzročajo naša prepričanja o mnenju drugih o nas? Druge udeleženke so potem komentirale, kako bi se same odzvale v podobni situaciji. Spoznale smo, da je predvsem od naše osebnosti in naših preteklih izkušenj odvisno, kakšna bo naša stresna reakcija. In da bolj ko smo prisotne v sedanjem trenutku, bolj ustrezno oz. zavedno lahko reagiramo (npr. ne čutimo krivde, ker smo prehitro reagirali, morda koga užalili ...). Mnenje drugega nam lahko pomaga stvarnost uvideti na drug način.

Ker ena od udeleženk svoje stresne situacije ni uspela predstaviti, je priložnost za to dobila na tretjem srečanju. Ob njenem primeru (trikotnik sin, mama, žena) se je odprlo področje odnosov, komunikacije v odnosih ter postavljanje osebnih meja. V pomoč in za boljše razumevanje relacij v odnosih je osebno izkušnjo delila Klaudija. In naučile smo se veliko! Udeleženkam sva razdelili tudi anonimne vprašalnike, da bi izvedeli, kako so zadovoljne z vodenjem, vsebino, možnostjo participacije oz. da bi lahko na podlagi njihovih mnenj ustrezno pripravili vsebine za prihodnja srečanja.

Četrto srečanje je potekalo na prostem, ob Bistrici na tržnici. Dve novi udeleženki ter vonj poletja so v skupino vnesli novo energijo. Ponovno smo se predstavile drug drugi ter povzele vsebino dotedanjih srečanj. To nam je vzelo precej časa, ni pa spremenilo dobre energije skupine. Pravijo, da v nekaj sekundah ocenimo človeka, ki ga prvič srečamo. Mi smo to storile tudi na podlagi pripovedi o sebi. Vsaka je prejela prazen list, nanj napisala svoje ime in ga podala naprej v smeri urinega kazalca. Vsaka je tako o vsaki udeleženki napisala, kako jo vidi. Pri tem smo liste prepogibale kot harmoniko. Na koncu smo prebrale list s svojim imenom. Vsaka je o sebi izvedela kaj lepega, novega.

Ker so udeležbo za peto delavnico potrdile štiri izključno starejše udeleženke ter glede na izraženo željo v vprašalniku, sva za temo izbrali ozaveščanje o demenci. Čutiti je bilo zaskrbljenost udeleženk zaradi možnosti zbolevanja za to boleznijo oz. sindromom. Informirali sva jih o kliničnih osnovah bolezni, o statistiki v Sloveniji ter kam se lahko obrnejo po pomoč, medicinsko in prostovoljsko. Podelile so tudi osebne izkušnje. Izpostavljeno je bilo tudi dejstvo, da ob bolniku z demenco vzporedno trpijo in zbolevajo tudi svojci. Obljubili sva, da jim prihodnjič izročiva kratko tiskano verzijo informacij o bolezni.

Šestič smo druženje nadaljevale ravno tako na prostem. Zunaj je čutiti večjo sproščenost. Na začetku je vsaka poročala o eni lepi stvari, ki se ji je zgodila prejšnji dan. S pomočjo te vaje smo spoznale, da mislimo, da nam vedno drugi lepo ali malo manj lepo barvajo naša življenja. Pravzaprav pa gre za to, da so barve odvisne od tega, kako se mi odzovemo na situacijo. Pri tem nas delno iz ozadja vodi tudi naš temperament.

Tako smo se še bolj intenzivno zazrle vase. Predstavile sva tipe temperamentov, tiste iz davne preteklosti, a še danes aktualne, Hipokrat – Galenove (flegmatik, melanholik, kolerik, sangvinik) ter Jungove iz 20. st. (introverti, ekstraverti). Nekatere svoj temperament poznajo, druge so tokrat bolj intenzivno razmišljale o tem. Noben tip ni boljši ali slabši, vsak od njih ima prednosti in slabosti. Če poznamo tudi slabosti, imamo moč, da jih izboljšamo. Na prihodnje srečanje prineseva test temperamenta, da se bodo nova spoznanja o sebi še bolj utrdila v nas.

Vsakokrat dava udeleženkam v podpis listo prisotnosti ter zapiševa kratko refleksijo o srečanju. Udeleženke nama stalno dajejo povratno informacijo o zadovoljstvu s tovrstnimi srečanji. Časa za pridobivanje novih spoznanj nam vedno zmanjka. O tem poročava ge. Martini, ki je vesela za naju in naju spodbuja za tako delo tudi v prihodnje. Midve pa sva hvaležni, da se lepo dopolnjujeva pri vodenju in hkrati za zaupanje, ki sva ga deležni, da lahko vodiva skupino. Krog je tako sklenjen! »

Zavod Oreli