NVO gre v šole

V torek, 4. oktobra 2016, smo se prostovoljci iz zavoda Oreli udeležili predstavitve nevladnih organizacij v osnovni šoli Toma Brejca, ki je potekala pod kulturnim dnevom z naslovom NVO gre v šole. Podoben dogodek se je hkrati izvajal še na eni osnovni šoli, njegov namen pa je, da bi se osnovnošolci seznanili z aktivnostmi in ugodnostmi, ki jim jih ponujajo lokalne organizacije.

Prostovoljci Zehra, Leo, Janja in Ema smo se pred šolo zbrali že deset do 7h, kjer smo nato pripravili vse potrebno za skupine otrok, katerim smo predavali. Kulturni dan je bil namenjen 4., 5. In 6. razredom, torej so bili naši mali poslušalci stari od 9 do 12 let. Kljub temu, da Oreli (še) nima skupine s tako majhno starostjo, ni nikoli prekmalu, da postaneš prostovoljec. To smo otrokom tudi želeli predstaviti, obenem pa tudi promovirati prostovoljstvo za pomoč vsem generacijam. Srečali smo se s petimi razredi, z vsakim pa smo imeli na voljo 30 minut, ki smo jih prav vse do zadnje dodobra izkoristili.

Po petih minutah kratkega uvoda, v katerem smo na kar se da preprost način predstavili dejavnosti našega zavoda ter lastne prostovoljske izkušnje in z otroki navezali pogovor o tem, če tudi sami kdaj pomagajo in kako ter kaj sploh vedo o prostovoljstvu, smo si ogledali kratek film, ki ga je o nas pred leti posnela RTV Slovenija in ki še posebej slikovito predstavi naše delo na terenu, ki se ga s samimi besedami težko v celoti opiše. Po tem je nastopil ustvarjalni del predstavitve, ki se je otrokom zdel bolj zabaven – iz papirja smo kot origami zložili pripomočke za igrico, ki nam na zabaven način naključno izbere eno dobro delo, ki ga lahko tisti dan opravimo. Najbolj pomembno pri igrici pa je to, da sta zanjo potrebna dva – kot tudi za prostovoljstvo. Otroci so se naučili, da je najprej potrebno poslušati, se slišati, šele nato lahko nudimo pomoč in jo morda tudi kdaj prejemamo. Časa nam je proti koncu vedno primanjkovalo, zato smo predstavitve zaključili s hitro, a iskreno zahvalo za pozornost ter razdelitvijo gradiv o našem zavodu, da bi jo učenci prebirali sami ali pa jo morda ponudili babici, dedku ali pa morda kakšnemu sosedu, ki bi utegnil potrebovati našo pomoč.

Otroci so bili v veliki večini zagreti, pozitivno razigrani in predvsem vedoželjni ter so z veseljem delili izkušnje, ki jih imajo s pomočjo sočloveku, naši debati pa so se včasih pridružili tudi razredniki. Upamo, da so od predstavitve vsaj nekateri odšli z željo, da bi nekomu polepšali dan in storili nekaj nesebičnega, radodarnega, dobrega. Čisto vsak od njih je tega namreč več kot sposoben.

Zavod Oreli