Mednarodna poletna šola prostovoljstva na Kosovem 2015

Na povabilo gospoda Mateja Kobala, ravnatelja Škofijske Karitas Koper in večletnega dejavnega udeleženca Mednarodnih prostovoljskih šol sva se v ponedeljek, 6. 7. 2015, Leopold Rener in Ema Osolnik, prostovoljca iz srednješolske skupine zavoda Oreli, odpravila na Kosovo, kjer je potekala letošnja Mednarodna poletna šola prostovoljstva.
Namenjena je izmenjavi izkušenj vseh tistih, ki moč, ki jo nosijo v sebi, namenijo za druge in za pozitivne spremembe v skupnosti. Prostovoljci in prostovoljke vsak dan na različnih področjih s svojim znanjem, energijo, z veliko mero dobre volje in vero v dobro prispevajo k reševanju problemov in stisk v skupnosti. Poleg materialnih stisk so v veliki meri prisotne tudi duhovne in duševne stiske, kar od prostovoljcev zahteva dodatna izobraževanja in skupinsko delo na več področjih. Še posebej je važno njihovo delo sedaj, ko je družbena izključitev drugačnih, revnih, zatiranih, neizobraženih… tako velika kot nikoli doslej.

Najina pot se je začela že okoli štirih zjutraj, ko sva se najprej z g. Renerjem odpeljala v Ljubljano, od tam pa naprej z gospodom Bogdanom Vidmarjem. G. Vidmar je duhovnik, ki deluje v Kopru, pred leti pa je že obiskal mednarodno poletno šolo prostovoljstva v Mostarju. Na Kosovo naju ni le odpeljal, temveč je tudi sam sodeloval v programu. Poletna šola je mednarodna – letos jo je organiziral Karitas Kosovo, udeležili smo se je predstavniki Karitasa ter drugih prostovoljskih zavodov iz Slovenije, Hrvaške, Bosne, Srbije, Makedonije, Črne Gore, Bolgarije in Albanije.

V hotel, v katerem smo bili nastanjeni, smo prispeli v ponedeljek okoli osme ure zvečer. Postregli so nam večerjo, prvič pa smo se imeli tudi priložnost spoznati z ostalimi udeleženci prostovoljske šole. Po večerji smo imeli prosti čas – nekateri so si odpočili od dolge poti, drugi pa smo šli na kratek sprehod po Prizrenu, potem smo se tudi mi odpravili v posteljo.
Torek, 7. julij, je bil naš prvi pravi delovni dan. Po zajtrku smo se zbrali v jedilnici. Podpredsednica Karitasa Kosovo nam je podrobno predstavila njihovo delovanje ter povedala nekaj besed o aktivnostih, ki jih opravljajo. Ugotovili smo, da so okvirji prostovoljskih dejavnosti zelo podobni našim, predvsem pa nas povezuje naš moto: pomagati bližnjemu.
Prostovoljstvo pa je tam morda še bolj pomembno kot pri nas, saj je brezposelnost prebivalstva kar 45%, minimalna plača pa komaj preseže 80€. Začeli smo se zavedati, v kako različnih svetovih živimo, pa čeprav med nami ni tako zelo ogromne razdalje.

Slab kilometer stran od hotela, v katerem smo bili nastanjeni, se nahaja Center za vzgojo predšolskih otrok s posebnimi potrebami, ki ga v celoti vodijo prostovoljci. Otroci s fizičnimi/psihičnimi motnjami na Kosovu niso vključeni v družbo vse do takrat, ko vstopijo v zanje prilagojeno osnovno šolo, a tamkajšnji prostovoljci se zavedajo, da je to zanje lahko velik šok. Center iz leta v leto raste in kljub temu, da je trenutno edini center s takšnim poslanstvom v državi, si prizadevajo, da bi jih odprli še več ter s tem pomagali otrokom.

Vrnili smo se v hotel na kosilo, po tem so sledile naše predstavitve. Leopold Rener je imel predstavitev o zavodu Oreli in naši dejavnosti v občini Kamnik, svojo pripoved je popestril s slikami na računalniški predstavitvi. Naše poslanstvo je sodelovati v motivaciji in spodbudi pri delovanju vseh generacij v smeri altruizma in povečevanja socialnega kapitala ter s tem tudi civilizacijskih kompetenc za bolj kvalitetno življenje v sodobni družbi. Še posebej se posvečamo vzgoji mladih prostovoljcev za pomoč starejšim. Po sobi je zaokrožila zbirka fotografij iz Kamnika, s pomočjo katere so vsi udeleženci lahko malce bolje spoznali naše mesto. Svoje izkušnje in delovanje na področju prostovoljstva so z nami delili predstavniki vseh prisotnih držav.

Zvečer smo se lahko malce sprostili – odpeljali so nas namreč na ogled Prizrena. Sprehod ob reki Bistrici, ki teče skozi mesto, je bil izjemno prijetna izkušnja, ogledali pa smo si tudi džamijo ter od zunaj opazovali cerkev, saj smo bili prepozni, da bi vstopili. Center mesta, njegov stari del, nas je očaral s svojo prijetno atmosfero ter živahnim dogajanjem na glavnem trgu – ljudje so peli, plesali ter se zabavali. Spat smo odšli utrujeni, a zadovoljni.
V sredo smo se že zgodaj zjutraj odpeljali v Gjakovo, ki je od Prizrena oddaljeno slabo uro vožnje. Odpravili smo se v romsko četrt, kjer prostovoljci vodijo Center za izobraževanje predšolskih otrok. Otrokom, ki obiskujejo šolo, pomagajo z učenjem in domačimi nalogami. Pomagajo tudi pri preseljevanju družin v nove hiše, ki so bile zgrajene, ker so bili njihovi življenjski pogoji prej zares nemogoči. Center se osredotoča na izobraževanje Romskih, Egipčanskih in Ashkali otrok, ki vsi pripadajo manjšinam na Kosovu ter nimajo dobrih pogojev za pridobitev izobrazbe ter posledičen razvoj.

Po kosilu naj bi se odpravili še v poletni tabor, kjer otroci preživljajo najbolj vroče dni leta, a smo se izgubili, zato smo se predčasno vrnili v Prizren. Na večer smo se odpravili na utrdbo nad mestom.

Na predzadnji dan, četrtek, nas je pot zanesla v Klino. Najprej smo si pobliže ogledali cerkev, ki je bila zgrajena s pomočjo denarnih prispevkov iz mnogih držav, med drugim tudi Nemčije, Švice in Slovenije. Pred cerkvijo smo posneli skupinsko fotografijo pred kipom matere Terezije, katero na Kosovem zares zelo častijo.
Imeli smo priložnost ogleda še nekaj modernih cerkva ter se nato pobliže spoznali s prostovoljsko dejavnostjo po župnijah. Pridružili smo se mladim v Budisalcu, ki so kot animatorji zabavali otroke, udeležence poletnega oratorija. Presenetili so nas s svojo navdušenostjo, pozitivnim odnosom ter neskončno energijo, ki so jo izžarevali. Pokazali so nam nekaj iger, ki so se jih že naučili med oratorijem, nato pa smo jih tudi mi naučili nekaj, za katere oni še niso slišali. Kljub soncu, ki je iz minute v minuto bolj pripekalo, so se neizmerno zabavali, prešerni nasmehi pa so bili na njihovih obrazih zarisani do ušes.
Po obisku smo imeli kosilo, nato pa nekaj ur prostega časa v največjem bazenu na Kosovem. Lahko smo se zares sprostili, se še bolje spoznali z ostalimi udeleženci poletne šole in si izmenjali kontakte.

Prostovoljci se zavedamo, da s podarjenim časom, z znanjem, izkušnjami, s poslušanjem, z rokami … dajemo čutiti, da smo drug drugemu pomembni. Ob tem marsikatero življenjsko oviro, težavo ali problem obrnemo na bolje ali celo rešimo in se ob tem ves čas učimo. S tem sebi, tistim, ki se družimo z njimi in družbi, kjer skupaj živimo, prinašamo višjo kvaliteto življenja. Prostovoljsko delo ima zato velik pomen za razvoj in za prihodnost. Prispeva k razvijanju obstoječih in novih, inovativnih sistemov, k razvijanju vrednot solidarnosti in človekovega dostojanstva, k socialnemu in drugemu napredku družbe, zato ga je potrebno negovati in ustrezno vrednotiti.

V petek smo se po zajtrku takoj odpravili proti domu – z eno zanimivo izkušnjo več in s slikami (link), ki jih delimo z vami.

Hvala organizatorjem Karitas Kosovo, g. Kobalu, g. Vidmarju in vsem udeležencem!